ZAHVALA
Kar težko je začeti. Mislil sem, da se je zahvaliti za razumevanje, pomoč, podporo in sodelovanje prav enostavno dejanje. Pa ni. Je precej naporno in malce nelagodno, ko se zaveš, da je pred tabo odgovornost, da ne bi slučajno nehote ali nevede (iz pozabljivosti) zaradi hitrosti dogajanj, ki so se vršile v dneh priprav in izvedbe najine registracije istospolne partnerske skupnosti, koga izpustil, pozabil omeniti ali mu pridati tisti pomen in vlogo, ki jo je posameznik imel pri stvari. Zato vas vse naprošam, da mi morebitno nenamerno pozabljivost ne štejete za hudo in mi oprostite, sočasno pa vas naprošam, da mi neljubo napako ali pomoto sporočite na moj elektronski naslov: odmevi@gmail.si , da bom stvar lahko popravil.
Kako se je pravzaprav vse skupaj začelo?
V začetku meseca septembra, natančneje v sredo 06.09.2006 je bila na radiu Kum (zasavski radio) kontaktna oddaja v živo, na temo istospolnih zvez, homoseksualnih odnosih in integraciji homoseksualcev v širšo družbo. V oddaji je voditeljica Renata Žnidar posredovala s podatki, kako je to organizirano v zasavskih občinah oziroma Upravnih enotah, o možnem času, kraju in načinu registracije istospolnih partnerskih skupnostih in kako so te Upravne enote pripravljene v primeru, da bi nekdo pri njih zaprosil za takšno registracijo. Voditeljica oddaje je spraševala in pozvala poslušalce naj podajo svoje mnenje, ali se strinjajo, da bi se smeli geji in lezbijke poročiti kakor heteroseksualci ali ne.
Tega dne sem se ravno službeno peljal v Ljubljano in imel vklopljeno to lokalno radijsko postajo. Tema se me je še kako dotaknila. Nikakor nisem mogel mimo dejstva, da je o homoseksualni populaciji govoril nekdo, ki sploh ni homoseksualec in lahko govori zgolj teoretično, brez da bi poznal osebno konotacijo stisk, dilem in večnih vprašanj, ki se porajajo s samopodobo sprejemljivosti, da ali ne, odprtosti navzven, da ali ne, v nenehni analizi morebitne odzivnosti staršev, sorodnikov, prijateljev, sodelavcev, sovaščanov, someščanov, skratka družbe, ki ga obdaja in katere sestavni del je, razen da mu priznava ali ne priznava, dopušča oziroma ne dopušča njegovo prvobitnost drugače čutečega seksualnega bitja.
Prsti so me zasrbeli, jezik je nabiral slino, sive celice so začele brenčati kakor čebele v panju in znašati na kup vso grenkobo, jezo in razočaranje pohojenega in tolikokrat teptanega geja v meni. Nabiral se je plaz besedi, ki so samo čakale, da se odpre brana na jezu mojih ust in se razlije reka spominov preko njih tja v eter radijski valov, dokler ti le sežejo. Prsti so nervozno brkljali po žepu (oviral jih je pripet varnostni pas), krčevito zgrabili mobilni telefon, ki se je dvigal iz mojega žepa kakor ptič feniks, da vstane iz pepela zažganega človeškega dostojanstva, da zakriči in sporoči svetu, da sem tudi jaz človek, čeprav sem gej.
Hitro sem odtipkal telefonsko številko kontaktne oddaje (policisti, glejte prosim vstran, ker nimam prostoročnega telefona), čakajoč ali bo linija prosta ali ne, kakor pes na kost v gospodarjevi roki, ki čaka ali bo padla pred njegov gobec.
Zvoni! Aleluja! »Dober dan,« me je pozdravil prijazen glas tehnika in vprašal, če želim sodelovati v živo v eter. Najraje bi zakričal: «Še vprašaš!«, saj zaradi tega sem vendar klical, tako pa sem le kratko odvrnil da, da nebi po nepotrebnem zapravljal časa, ki ga lahko koristneje uporabim v etru. Niti zavedal se nisem, nikakršnega klika ali piska ni bilo, ampak samo prijazen glas voditeljice, ki me je najavila v eter. V pogovoru sem ji navedel nekaj utrinkov grenkih izkušenj gejevskega življenja zadnjih desetletij. Med temi neljubimi spomini mi je nehote venomer izstopalo in butalo v mojo zavest, kakor neukročeni podivjani valovi, vihteč se v visoko štrleče morske čeri, na katerih ležijo razbitine mojega človeškega dostojanstva. V spominih sem pobral desko, na kateri je bil vrezan napis »REGISTRACIJA«.
REGISTRACIJA, nekoč, pred nekaj desetletji, ko so med družbeno moralno in vedenjsko nesprejemljivo obnašanje vključevali tudi homoseksualno nagnjenje, ga kot tako nesprejemljivo potisnili pod okrilje »reševanja« medicinske (ne) stroke. Tu pa je že nastopila registracija v posebne medicinske kartoteke, programe za prevzgojo, tako imenovano družbeno nesprejemljivega obnašanja. Temu registru je sledila registracija v policijske registre, da so lažje nadzirali, šikanirali in izvrševali, kakor lov na čarovnice, lov na nižje pripadnike človeške vrste, lov na »pedre« in »buzerante«, v njihovih »pisarnah« in »delavnicah«, javnih sekretih.
Tako sem izlil v valove etra vso grenkobo in smrad družbene gnojnice iz tistih prostorov, kamor nas je takratna družba potiskala. In danes, po tolikih letih, zopet vonjamo to gnojnico v imenu »REGISTRACIJA«, le da tokrat prihaja iz samega političnega centra moči. Kako se počutimo ob teh politično družbenih tokovih, niso razumeli ne takratni tovariši – politiki, ne današnji gospodje – politiki. Preveč cenim sebe, da bi si dopustil, da bi morali izkusiti to, kar sem izkusil sam, da bi razumeli svoja neodgovorna dejanja in nepremišljeno politiko do tega tako imenovanega imaginarnega vprašanja. Kdor je doživel tako nečloveško poniževanje, blatenje, razčlovečenje vrednosti lastnega obstoja, ga strese kot elektrošok ob besedi » REGISTRACIJA«. Uboga voditeljica oddaje. Kar smilila se mi je, saj ob vulkanskem izbruhu in poplavi mojih čustev ob spominih preteklosti, sama ni prišla do besede. Lahko je samo ugotovila, da je oddaja prekratka, da bi lahko ta problem obdelali le samo z našega vidika, kaj šele iz drugih vidikov, tako pa je lahko samo ugotovila, da je oddaje konec.
Konec pa ni bilo viharja, ki se je razplamtel v mojih mislih in spominih že pozabljene in s solzami pogašene grenke izkušnje preteklosti, ob besedi »REGISTRACIJA«. Rekel sem si, nikoli več registracije homoseksualcev.
Ob prihodu domov sem se o oddaji dosti pogovarjal z mojim partnerjem. Kljub temu, da me ima rad, sem vedel, da ne more razumeti grozot spominov, in bolečine prizadetih čustev. Vedno znova in znova je izražal željo, da bi se registrirala.
Tako sem bolj iz radovednosti kot pa za res odšel 08.09.2006 na Upravno enoto v Laškem, kar naravnost k načelniku upravne enote, gospodu Aleksandru Sabolčki, da ga povprašam, kako je z registracijo istospolne partnerske skupnosti na naši upravni enoti. Načelnik ni skrival presenečenja. Povedal mi je, da so sicer bili obveščeni o izvajanju Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti, da pa niso pričakovali tako hitrega odziva (mislim, da ga v tako majhnem mestu kot je Laško, sploh niso pričakovali). Prav prisrčna je bila njegova zmedenost, ko je poklical vodjo matičnega urada gospo Karmen Aleš, ker da je njej prepuščena izvedba protokola. Zagotovili so mi, da v Laškem ne bodo delali nobenih razlik med heteroseksualnimi porokami in registracijami istospolnih partnerskih skupnosti. Načelnikovo mnenje je bilo, da lahko registrirava istospolno partnersko skupnost ali na Gradu Tabor ali v Zdravilišču Laško, kjer sta poročni dvorani, da je registracija lahko ob istih dnevih kakor za sklenitev heteroseksualne poroke. Po razgovoru sta me napotila k matičarju gospodu Pavlu Bukovacu, ki bi v primeru, da se odločiva za registracijo, le to tudi opravil. Ob prihodu v njegovo pisarno je že vse vedel. Vprašal me je, zakaj nisem prišel kar direktno k njemu, saj bi lahko registracijo opravila tajno, tako da nihče nebi vedel za to. Svetoval mi je, naj prideva v torek zjutraj, ko ni veliko strank. Nisem razumel, zakaj bi se moral o tem dogovarjati v tajnosti, saj se ne dogovarjava za izvajanje kriminalnega dejanja, ki bi moralo biti tiho in skrito. Ničesar se nimam ne sramovati in ne bati. Če bom to storil, bom z dvignjeno glavo in s ponosom.
Odšel sem domov in vse skupaj povedal partnerju. Ni mogel skrivati navdušenja, skočil mi je v objem in mi s poljubi izpričeval svojo željo, da se registrirava. » Torej si za to, da greva v torek?« sem rekel. » Ne, pojdiva danes, danes, kar takoj pojdiva!«, je z navdušenjem in skoraj s solzami v očeh zažvrgolel v moja ušesa. » Pa pojdiva«, sem odvrnil, in sva šla.
Vložila sva vlogo za registracijo istospolne partnerske skupnosti. Vse skupaj nas je prežemal rahel strah, saj si nismo znali predstavljati kako bi naj vse skupaj potekalo. »Tudi zame je vse novo, orali bomo ledino.« je dejal matičar. »Da z globokimi brazdami,« sem odvrnil. Iz predhodnega preučevanja ZRIPS-a sva vedela, da morava čakati en mesec, tako je bila prva sobota po preteku enega meseca 14.10.2006, najina sobota ko naj bi nama zasijalo sonce zakonske sreče.
Pa so se kar hitro začeli zgrinjati temni oblaki. Najprej v obliki registracije Mitje Blažiča in Vikija Kerna, ki jo je prenašala POP TV v oddaji 24 ur. Naslednji dan so naju že klicali iz upravne enote, naj se oglasiva na razgovor. Ob ugotovitvi, kako je bilo vse medijsko odzivno in aktivistične majčke, pa lokacija in način izvedbe registracije v Ljubljani je najine načrte postavilo pod vprašaj. Ne midva, ne na upravni enoti niso vedeli za to registracijo, dokler ni bila v medijih. In zdaj je nastopil problem. Kako izvesti registracijo v Laškem. Vzorec, ki je bil prikazan v Ljubljani (avtoriteta prestolnice) je bil povsem nekaj drugega kot to, kar sva pričakovala in načrtovala midva. Tudi na upravni enoti so se nagibali k mnenju, da bi bil način kakršnega sva začrtala midva preveliko odstopanje od Ljubljane (centra moči). Natopilo je vprašanje (realno ali namišljeno) glede varnosti na Gradu Tabor. Po usklajevanjih smo prišli do možne rešitve, da bi se obred odvijal v županovi pisarni, če bo le mogoče. Pridita torej jutri ponovno, da bomo videli, kaj se da storiti.
Kar težko je začeti. Mislil sem, da se je zahvaliti za razumevanje, pomoč, podporo in sodelovanje prav enostavno dejanje. Pa ni. Je precej naporno in malce nelagodno, ko se zaveš, da je pred tabo odgovornost, da ne bi slučajno nehote ali nevede (iz pozabljivosti) zaradi hitrosti dogajanj, ki so se vršile v dneh priprav in izvedbe najine registracije istospolne partnerske skupnosti, koga izpustil, pozabil omeniti ali mu pridati tisti pomen in vlogo, ki jo je posameznik imel pri stvari. Zato vas vse naprošam, da mi morebitno nenamerno pozabljivost ne štejete za hudo in mi oprostite, sočasno pa vas naprošam, da mi neljubo napako ali pomoto sporočite na moj elektronski naslov: odmevi@gmail.si , da bom stvar lahko popravil.
Kako se je pravzaprav vse skupaj začelo?
V začetku meseca septembra, natančneje v sredo 06.09.2006 je bila na radiu Kum (zasavski radio) kontaktna oddaja v živo, na temo istospolnih zvez, homoseksualnih odnosih in integraciji homoseksualcev v širšo družbo. V oddaji je voditeljica Renata Žnidar posredovala s podatki, kako je to organizirano v zasavskih občinah oziroma Upravnih enotah, o možnem času, kraju in načinu registracije istospolnih partnerskih skupnostih in kako so te Upravne enote pripravljene v primeru, da bi nekdo pri njih zaprosil za takšno registracijo. Voditeljica oddaje je spraševala in pozvala poslušalce naj podajo svoje mnenje, ali se strinjajo, da bi se smeli geji in lezbijke poročiti kakor heteroseksualci ali ne.
Tega dne sem se ravno službeno peljal v Ljubljano in imel vklopljeno to lokalno radijsko postajo. Tema se me je še kako dotaknila. Nikakor nisem mogel mimo dejstva, da je o homoseksualni populaciji govoril nekdo, ki sploh ni homoseksualec in lahko govori zgolj teoretično, brez da bi poznal osebno konotacijo stisk, dilem in večnih vprašanj, ki se porajajo s samopodobo sprejemljivosti, da ali ne, odprtosti navzven, da ali ne, v nenehni analizi morebitne odzivnosti staršev, sorodnikov, prijateljev, sodelavcev, sovaščanov, someščanov, skratka družbe, ki ga obdaja in katere sestavni del je, razen da mu priznava ali ne priznava, dopušča oziroma ne dopušča njegovo prvobitnost drugače čutečega seksualnega bitja.
Prsti so me zasrbeli, jezik je nabiral slino, sive celice so začele brenčati kakor čebele v panju in znašati na kup vso grenkobo, jezo in razočaranje pohojenega in tolikokrat teptanega geja v meni. Nabiral se je plaz besedi, ki so samo čakale, da se odpre brana na jezu mojih ust in se razlije reka spominov preko njih tja v eter radijski valov, dokler ti le sežejo. Prsti so nervozno brkljali po žepu (oviral jih je pripet varnostni pas), krčevito zgrabili mobilni telefon, ki se je dvigal iz mojega žepa kakor ptič feniks, da vstane iz pepela zažganega človeškega dostojanstva, da zakriči in sporoči svetu, da sem tudi jaz človek, čeprav sem gej.
Hitro sem odtipkal telefonsko številko kontaktne oddaje (policisti, glejte prosim vstran, ker nimam prostoročnega telefona), čakajoč ali bo linija prosta ali ne, kakor pes na kost v gospodarjevi roki, ki čaka ali bo padla pred njegov gobec.
Zvoni! Aleluja! »Dober dan,« me je pozdravil prijazen glas tehnika in vprašal, če želim sodelovati v živo v eter. Najraje bi zakričal: «Še vprašaš!«, saj zaradi tega sem vendar klical, tako pa sem le kratko odvrnil da, da nebi po nepotrebnem zapravljal časa, ki ga lahko koristneje uporabim v etru. Niti zavedal se nisem, nikakršnega klika ali piska ni bilo, ampak samo prijazen glas voditeljice, ki me je najavila v eter. V pogovoru sem ji navedel nekaj utrinkov grenkih izkušenj gejevskega življenja zadnjih desetletij. Med temi neljubimi spomini mi je nehote venomer izstopalo in butalo v mojo zavest, kakor neukročeni podivjani valovi, vihteč se v visoko štrleče morske čeri, na katerih ležijo razbitine mojega človeškega dostojanstva. V spominih sem pobral desko, na kateri je bil vrezan napis »REGISTRACIJA«.
REGISTRACIJA, nekoč, pred nekaj desetletji, ko so med družbeno moralno in vedenjsko nesprejemljivo obnašanje vključevali tudi homoseksualno nagnjenje, ga kot tako nesprejemljivo potisnili pod okrilje »reševanja« medicinske (ne) stroke. Tu pa je že nastopila registracija v posebne medicinske kartoteke, programe za prevzgojo, tako imenovano družbeno nesprejemljivega obnašanja. Temu registru je sledila registracija v policijske registre, da so lažje nadzirali, šikanirali in izvrševali, kakor lov na čarovnice, lov na nižje pripadnike človeške vrste, lov na »pedre« in »buzerante«, v njihovih »pisarnah« in »delavnicah«, javnih sekretih.
Tako sem izlil v valove etra vso grenkobo in smrad družbene gnojnice iz tistih prostorov, kamor nas je takratna družba potiskala. In danes, po tolikih letih, zopet vonjamo to gnojnico v imenu »REGISTRACIJA«, le da tokrat prihaja iz samega političnega centra moči. Kako se počutimo ob teh politično družbenih tokovih, niso razumeli ne takratni tovariši – politiki, ne današnji gospodje – politiki. Preveč cenim sebe, da bi si dopustil, da bi morali izkusiti to, kar sem izkusil sam, da bi razumeli svoja neodgovorna dejanja in nepremišljeno politiko do tega tako imenovanega imaginarnega vprašanja. Kdor je doživel tako nečloveško poniževanje, blatenje, razčlovečenje vrednosti lastnega obstoja, ga strese kot elektrošok ob besedi » REGISTRACIJA«. Uboga voditeljica oddaje. Kar smilila se mi je, saj ob vulkanskem izbruhu in poplavi mojih čustev ob spominih preteklosti, sama ni prišla do besede. Lahko je samo ugotovila, da je oddaja prekratka, da bi lahko ta problem obdelali le samo z našega vidika, kaj šele iz drugih vidikov, tako pa je lahko samo ugotovila, da je oddaje konec.
Konec pa ni bilo viharja, ki se je razplamtel v mojih mislih in spominih že pozabljene in s solzami pogašene grenke izkušnje preteklosti, ob besedi »REGISTRACIJA«. Rekel sem si, nikoli več registracije homoseksualcev.
Ob prihodu domov sem se o oddaji dosti pogovarjal z mojim partnerjem. Kljub temu, da me ima rad, sem vedel, da ne more razumeti grozot spominov, in bolečine prizadetih čustev. Vedno znova in znova je izražal željo, da bi se registrirala.
Tako sem bolj iz radovednosti kot pa za res odšel 08.09.2006 na Upravno enoto v Laškem, kar naravnost k načelniku upravne enote, gospodu Aleksandru Sabolčki, da ga povprašam, kako je z registracijo istospolne partnerske skupnosti na naši upravni enoti. Načelnik ni skrival presenečenja. Povedal mi je, da so sicer bili obveščeni o izvajanju Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti, da pa niso pričakovali tako hitrega odziva (mislim, da ga v tako majhnem mestu kot je Laško, sploh niso pričakovali). Prav prisrčna je bila njegova zmedenost, ko je poklical vodjo matičnega urada gospo Karmen Aleš, ker da je njej prepuščena izvedba protokola. Zagotovili so mi, da v Laškem ne bodo delali nobenih razlik med heteroseksualnimi porokami in registracijami istospolnih partnerskih skupnosti. Načelnikovo mnenje je bilo, da lahko registrirava istospolno partnersko skupnost ali na Gradu Tabor ali v Zdravilišču Laško, kjer sta poročni dvorani, da je registracija lahko ob istih dnevih kakor za sklenitev heteroseksualne poroke. Po razgovoru sta me napotila k matičarju gospodu Pavlu Bukovacu, ki bi v primeru, da se odločiva za registracijo, le to tudi opravil. Ob prihodu v njegovo pisarno je že vse vedel. Vprašal me je, zakaj nisem prišel kar direktno k njemu, saj bi lahko registracijo opravila tajno, tako da nihče nebi vedel za to. Svetoval mi je, naj prideva v torek zjutraj, ko ni veliko strank. Nisem razumel, zakaj bi se moral o tem dogovarjati v tajnosti, saj se ne dogovarjava za izvajanje kriminalnega dejanja, ki bi moralo biti tiho in skrito. Ničesar se nimam ne sramovati in ne bati. Če bom to storil, bom z dvignjeno glavo in s ponosom.
Odšel sem domov in vse skupaj povedal partnerju. Ni mogel skrivati navdušenja, skočil mi je v objem in mi s poljubi izpričeval svojo željo, da se registrirava. » Torej si za to, da greva v torek?« sem rekel. » Ne, pojdiva danes, danes, kar takoj pojdiva!«, je z navdušenjem in skoraj s solzami v očeh zažvrgolel v moja ušesa. » Pa pojdiva«, sem odvrnil, in sva šla.
Vložila sva vlogo za registracijo istospolne partnerske skupnosti. Vse skupaj nas je prežemal rahel strah, saj si nismo znali predstavljati kako bi naj vse skupaj potekalo. »Tudi zame je vse novo, orali bomo ledino.« je dejal matičar. »Da z globokimi brazdami,« sem odvrnil. Iz predhodnega preučevanja ZRIPS-a sva vedela, da morava čakati en mesec, tako je bila prva sobota po preteku enega meseca 14.10.2006, najina sobota ko naj bi nama zasijalo sonce zakonske sreče.
Pa so se kar hitro začeli zgrinjati temni oblaki. Najprej v obliki registracije Mitje Blažiča in Vikija Kerna, ki jo je prenašala POP TV v oddaji 24 ur. Naslednji dan so naju že klicali iz upravne enote, naj se oglasiva na razgovor. Ob ugotovitvi, kako je bilo vse medijsko odzivno in aktivistične majčke, pa lokacija in način izvedbe registracije v Ljubljani je najine načrte postavilo pod vprašaj. Ne midva, ne na upravni enoti niso vedeli za to registracijo, dokler ni bila v medijih. In zdaj je nastopil problem. Kako izvesti registracijo v Laškem. Vzorec, ki je bil prikazan v Ljubljani (avtoriteta prestolnice) je bil povsem nekaj drugega kot to, kar sva pričakovala in načrtovala midva. Tudi na upravni enoti so se nagibali k mnenju, da bi bil način kakršnega sva začrtala midva preveliko odstopanje od Ljubljane (centra moči). Natopilo je vprašanje (realno ali namišljeno) glede varnosti na Gradu Tabor. Po usklajevanjih smo prišli do možne rešitve, da bi se obred odvijal v županovi pisarni, če bo le mogoče. Pridita torej jutri ponovno, da bomo videli, kaj se da storiti.
Nov dan negotovosti.
Seveda, je županova pisarna padla v vodo (volitve, možna negativna publiciteta in volilni glasovi). Tako je prišla vsa izvedba pod vprašaj. Vendar bila sva že predaleč da bi se kar predala. Vzel sem si čas čez vikend, da sem pripravil izhodišča zakonskih določil in uporabe pravilnika za pogajanja in postavil minimum od katerega nisem imel namena odstopiti.
Tako je naslednji ponedeljek bil zopet novi krog pogajanj, dogovarjanj in kompromisov. Ufff, težka diplomacija. Odločitev je padla. Registracija se bo odvijala v pisarni načelnika upravne enote. Iz pisarne se bodo izpraznile mize. Ostala bo le načelnikova, ki bo namenjena vodenju obreda in podpisu. Dovoljena je izmenjava prstanov in poljub. Poročne koračnice ne more biti, ker ni ozvočenja in glasbenega stolpa oziroma CD-predvajalnika. »Ga bova pa prinesla s sabo,« sva dejala. Ja od nekod je prišla direktiva, da ne more biti v uradnem prostoru med registracijo, so končno le priznali. »Prav, bomo pa poročno koračnico predvajali ob prihodu po stopnišču,« sva dejala in nisva hotela odstopiti od najine namere. »Pa pokličite policijo«, sva rekla, »bo pa registracija na policijski postaji.« Še vedno sem bil v dvomih ali se bo res vse izteklo tako kot mora in ali ne bo prišlo do kakih zapletov oziroma do morebitnih sprememb v zadnjem trenutku, tik pred zdajci. Bal sem se, da bi me postavili pred neko novo nesprejemljivo dejstvo, ko se nebi mogla več umakniti. Še dan pred obredom, to je v petek sva si ob 13.°° uri šla ogledat ureditev pisarne, ki bi se naj naslednjega dne spremenila v poročno dvorano. Lepo urejeno ni kaj, »ampak kaj dela ta velika miza pri vhodu?« sem bil začuden, »saj smo se vendar dogovorili, da se bo spraznila.« Vodja oddelka nama je pojasnila, da je miza žal prevelika in je ni bilo mogoče skozi nobena vrata spraviti iz pisarne (bila je namreč prinesena po delih in sestavljena v pisarni). So se pa zato izredno potrudili pri naročilu in sestavi okrasnih korit z lončnicami, pa tudi naročili so aranžma, ki bo krasil mizo. Postavili so tudi dva usnjena fotelja za mladoporočenca (pardon mladoregistriranca). Podal sem še nekaj pripomb glede izobešenih zemljevidov, ki so jih na mojo željo odstranili in zamenjali z ustreznejšimi. Registracija bo, takšna kot si jo želiva. In je tudi bila.
Ja vse ostale priprave pa so se začele že dosti prej. Bilo je kar nekaj zapletov, od tega, da so nama teden dni pred dnevom registracije sporočili, da nama ne morejo dostaviti oblek. Imela sva naročena dva smokinga (belega in črnega) z enako barvno kombinacijo čevljev, srajc in usnjenih kravat. Namesto dostave so nama vljudno predlagali naj poroko prestaviva do konca meseca, ko nama bodo lahko dostavili želene artikle. Vljudnost pa taka! Kot bi otroku rekel naj počaka na Miklavža, Božička ali Dedka Mraza do naslednjega meseca, ker sedaj pač ni uspel nabaviti želenih daril. Kot ne moreš prestaviti imenovanih mož, tudi midva nisva mogla prestaviti najine registracije (dogovor na Upravni enoti, razposlana vabila, obveščeni sorodniki, prijatelji, rezerviran snemalec, fotograf, naročen frizerski salon, poročno kosilo, itd.)
Skratka kar lepa zmešnjava že na začetku. Potem se je pričelo tekanje za oblekami, čevlji, ustreznimi srajcami, kravatami, kravatnimi iglami, pasovi, cvetličnimi šopki, naročili za hrano in pijačo doma in nešteto majhnimi drobnarijami. Uh, cirkus vam rečem, da ne omenjam, da sva ves čas še delala (taksirala s svojo taksi službo, urejala stanovanje, saj sva se praktično šele vselila).
No tako, pa sem po dolllllllllgem uvodu le prišel do zahvale.
Najprej se moram zahvaliti mojemu ljubečemu partnerju Juretu, ki je moral prenašati vse moje načrtovanje, vztrajanje (trmasto z glavo skozi zid) in tekanje sem in tja, ter venomer »naredi to, naredi ono« kakor, da ima deset rok.
Nadalje si zasluži vso zahvalo Načelnik Upravne enote Laško, gospod Aleksander Sabolčki, saj brez njegovega človeškega odnosa nebi bila mogoča takšna izvedba obreda.
Posebna zahvala velja tudi vodji matičnega urada Laško, gospe Karmen Aleš, za trud in prizadevanja, ki presegajo njene službene obveznosti, da je organizirala izvedbo obreda na takem človeka dostojnem nivoju.
Na tem mestu bi se želela zahvaliti tudi matičarju, gospodu Pavletu Bukovacu, za svečano in profesionalno pa tudi človeško prisrčno izvedbo protokola.
Iskreno se zahvaljujeva tudi frizerskemu studiu Marko Styling iz Hrastnika, ki je sponzorsko uredil najini pričeski. Že v četrtek sva bila v salonu na barvanju (samo starejši ženin, da ni bil videti kakor grahast petelin) in striženju. V soboto zjutraj pa ponovno na oblikovanju pričesk in make up, za katerega je povabil v pomoč priznano vizažistko.
Prisrčna zahvala velja tudi gospodu Ediju Cokanu, cvetličarju iz Laškega, ki je naredil zares veličastne aranžmaje (na najinih suknjičih, poročnega šopka, aranžmaja v upravni enoti in v gostišču.
Ko smo že pri gostišču (prazne vreče ne stojijo pokonci, tudi mladoporočenci ne) se zahvaljujeva gospe Čater Mariji – gostilna Čater, za lep sprejem (ob prihodu so nas počastili s šampanjcem), lepo in okusno pripravljeno poročno kosilo ter trud in prizadevanje, da je bila na poročnem kosilu, tako kot se spodobi, tudi poročna torta z dvema belima golobčkoma (slaščičarji niso znali izdelati dveh ženinov).
Zahvala velja tudi mladeniču, najinemu sosedu Gal Leonu, ki naju je vozil na obred in po obredu, za njegovo skrb in izvedbo poročne koračnice (novinarka Hrvaške RTL-Televizije ga je proglasila za »muzičkog direktora«).
Hvala tudi njegovemu očetu Gal Antonu, ki je zloščil opel Corso (o kateri je pisal časopis »VEČER«, za njegovo skrb, da je nakupil živila in pijačo, in njegov trud, da je pripravil teraso z mizami in ostalim kar smo potrebovali za fešto doma.
Zahvalo želiva izraziti tudi gospe mami in hčerki iz Požnice za izvrstno potico, ki je krasila našo mizo (in polnila naše želodčke)
Zahvaljujeva se tudi prijatelju Janiju, ki je poskrbel, da na mizi ni manjkalo sladkih dobrot (izpod pridnih rok njegove mame)
Posebna zahvala velja tudi kolegu Radotu, ki naju je v teh dneh nadomeščal v taksiju, da so bili lahko naši potniki varno in hitro prepeljani na želeni relaciji.
Ne nazadnje se zahvaljujeva tudi Bogdanu Deželaku, ki je prav tako sponzorsko ovekovečil najin najlepši dogodek s posnetki na kamero.
Prav tako se zahvaljujeva tudi prijatelju Tomažu, ki je zavzeto lovil najlepše, ganljive in prisrčne trenutke na fotoaparat. Brez njegove požrtvovalnosti, dobrega pogleda in spretnih prstov bi si ne mogli ohraniti teh trenutkov. Naj omenim, da so vse fotografije, ki so objavljene na tem blogu sad njegovega dela.
Zahvala velja tudi za lepe prispevke:
Mojci Marot za članek v časopisu »DIREKT«
Matiju Stepišniku za članek v časopisu »VEČER«
Barbari Majič za prispevek v E-plusu na »A Kanalu«
Ingrid Savarin za prispevek v Ekskluzivu na »RTL Televiziji
Poloni Mastnak za članek v časopisu »NOVI TEDNIK«
Barbari Pance za članek v tedniku »VEČ«
Boži Herek za prispevek na TV Krpan
Ladotu Bizovičarju v oddaji TLP na RTV-Slovenija, 1. program
Svjetlani za prispevek v Red carpet na TV - NOVA
Suzani v oddaji Tedenska izdaja, prispevek na TV- Celje
Igorju Gošte v oddaji »Med nami« na ETV
Katji Štruc v oddaji »Labirint – usoda« RTV Slovenija, 2.program
Prav na zadnje se zahvaljujeva vsem, ki ste s svojo prisotnostjo, prispevali k veličini najinega dogodka, ter naju z voščili in dobrimi željami pospremili na najino skupno življenjsko pot, še posebno prijateljema in prav tako mladoporočencema Mitji Blažiču in Vikiju Kernu. Hvala tudi za vsa prejeta voščila preko telefona, SMS-e, MSN-je in elektronske pošte.
Bil je dan, ko nama je zasijalo sonce. Vi ste njegovi žarki, ki so ogreli najino srečo in srce. Hvala vam za to.
Aldo & Jure
1 komentar:
Suprca, da sta se udločila za tak korak, da bosta živela skupajin se poročila. Tudi jaz sem podobnega nagnjenja kakor vidva in bi vaju rad osebno spoznal v živo, če to ni skrivnost. Lahko me pokličeta na 051495434, da se dogovorimo za stik v živo in da vaju vidim. Lep pozdrav iz Ptuja od vajinega oboževalca Tomislava
Objavite komentar