(Na naslovnici tednika »VEČ« z naslovom:)
POROKA
V Ljubljani so uradno registrirali prvo istospolno zvezo v Sloveniji. Vzela sta se Mitja in Viki. Bilo je lepo, a tudi ponižujoče. Povsem drugače kot v Laškem.
(Na tretji strani iste revije beremo napovednik članka pod naslovom:)
BLISKAVICA
Registracija. Tako se po našem zakonu uradno imenuje sklenitev zveze dveh istospolnih partnerjev. Homoseksualci so v Sloveniji dobili pravice – drugorazrednih državljanov. Ko sta se v Ljubljani poročila, oprostite izrazu, Mitja in Viki, je obred, če lahko postopek registracije tako imenujemo, trajal tri minute. Ni se smelo zgoditi v soboto, med drugimi poročnimi pari, ampak v torek, in sicer v posebni sobi s samo devetimi stoli. Pozabite na prstane in poljube pred matičarjem, vi, ki vstopate! No, v Laškem sta jo Jure in Aldo vseeno odnesla nekoliko bolje. Več o uzakonjeni diskriminaciji berite na straneh od 8 do 12.
(Ker vem, da mnogi niste vedeli za članek in niste seznanjeni o njegovi vsebini, vam ga posredujem na tem mestu v celoti, po delih, kakor je napisan v tedniku VEČ.)
V NULO
V beli Ljubljani je sobota očitno rezervirana za poroke heteroseksualcev. Mitja in Viki pa sta istospolni par. Prva homoseksualca v Sloveniji, ki sta uradno in po zakonu registrirala svojo zvezo. V treh minutah, brez prstanov in celo brez obrednega poljuba. Bilo je kot kupo-prodajna pogodba, kritizirata Aldo in Jure, ki sta se uradno vzela v Laškem. Tam je bilo vse drugače, je izvedela
Barbara Pance.
MITJA IN VIKI,
Mož in žena, mož in žena…, so ju v ušesih žgale besede, ko sta zardelih lic čepe tičala pod nizko ploskvijo mize v prostrani sobani vrtca, od koder ju je izbezal razposajeni vrvež kratkohlačne otročadi. Komaj nekajletna deček z nabritimi ušesi in pegasta punčara sta pod širnim svodom otroštva po otročje snovala misli o prihodnosti. Čez noč sta pognala v zrak, prerasla osnovnošolske stole in jela guliti srednješolske klopi. Preprosto naivne otroške iluzije so se razblinile kot milni mehurček. Mož in žena ne bosta nikoli. Njuna pravljica je ostala za devetimi gorami otroškega vrtca. Odrasla in zrela sta se začela zavedati svoje drugačnosti, drugačne spolne usmerjenosti. Življenje se jima je spremenilo v pekel. Neprostovoljno sta bila pahnjena v osir moraliziranja in spolne samocenzure. Skriti ali odkriti? Priznati ali ubiti? Živeti ali čustveno umreti? S podobnimi vprašanji se od pamtiveka ubada ne tako majhna skupina žensk in moških, ki jih privlači isti spol. Potem ko je zanje še pred dvajsetimi leti veljalo, da so čustveni bolniki, deviantne osebnosti z moralno nesprejemljivim vedenjem, so jim danes časi nekoliko bolj naklonjeni. Družba je homofobijo na trapezu družbene nravnosti potisnila prag niže, diskriminacije pa se še ni v celoti otresla. Kot kaže, se je najbolj razpasla v vrhu države – med politiki.
Ponižana brez prstanov. Mitja Blažič in Viki Kern sta v Sloveniji prvi istospolni par, ki je sklenil svojo intimo razgaliti pred javnostjo. Tako naj bi pripomogla k spravljivejšemu in manj diskriminatornemu odnosu do gejev in lezbijk. Registracija istospolne skupnosti je bila bolj kot protokolarni poročni simboliki podobna strogo formalnemu obredu, ki si niti ne zasluži oznake obred. »Kolegica je merila čas od trenutka, ko sva stopila pod meandre na hodniku rotovža, podpisala registracijo in si podala roki. Vse skupaj je trajalo slabih pet minut, obred je bil končan v treh minutah«, Mitja Blažič očrta goli formalizem z grenkobo, a kljub vsemu srečen, da je postal uradni partner svojega dolgoletnega prijatelja Vikija Kerna.
»Poskušala sva narediti ločnico med tem, da je bila registracija najprej aktivistično in politično dejanje, ki nam bo omogočalo vložitev pobude za presojo ustavnosti zakona o istospolnih partnerskih skupnostih ter dokazovanje pravnega interesa, in obredom, ki bi moral pomeniti čustveno dogajanje, simbolično potrditev zveze pred državo. A tega se ne da razmejiti, ker sva vendarle človeka. Na začetku sem se kar dobro držal, potem pa me je zlomilo – preplavila so me čustva, človek konec koncev pričakuje več. Počutil sem se skrajno ponižanega, saj se mi ne zdi pošteno, da sem moral v torek vzeti dopust v službi, saj nama ni bilo omogočeno stopiti v skupnost v soboto, kot heteroseksualnim parom, v sobi 239 je bilo na voljo samo devet stolov, kar pomeni, da bi moral izbirati med sorodniki in prijatelji, nisva smela uporabiti prstana, obreda začiniti s poročno koračnico, si izmenjati poljuba«, sta fanta okronala zvezo brez slovesnosti in pripadajoče merice čustev, ki mladoporočenca preplavi ob nepozabnem dogodku v življenju. »Prav tako plačujem davke državi, med mojimi prispevki so tudi tisti za otroško varstvo, in ne razumem, zakaj si ne zaslužimo enakega obravnavanja«, radijski novinar Blažič ne more razumeti dvojnih meril, ki jih gejem in lezbijkam vsiljuje zakon. »Politika v parlamentu je legitimirala nasilje. Najbolj nestrpni so tako dobili moč od konzervativne politike, ki želi pridobiti ljudi na račun zaščite družine, za katero pa niso storili nič. Za zaščito družine ni treba diskerditirati gejev, kaj je treba dati družini«.
Dolžnosti in krivice. Z dokazovanjem pravnega interesa bodo istospolno usmerjeni najprej poskušali urediti dedovanje. »Če živiš skupaj dvajset let, je enako kot nič. Moraš se registrirati«, Viki osvetli najbolj grobo razliko v primerjavi s heteroseksualnimi skupnostmi. »Partnerja se morava po črki zakona spoštovati, moja pravica je preživljati partnerja, ob tem pa nimam pravice uveljavljati davčne olajšave. Dolžnosti so, pravic pa je bolj malo. In so drugače definirane kot pri heteroseksualcih«. Geji in lezbijke, ki živijo v uradno potrjeni skupnosti, imajo pravico do preživljanja in preživnine, do pridobivanja skupnega premoženja in urejanja premoženjskih razmerij v okviru skupnosti, do stanovanjskega varstva, dedovanju na deležu skupnega premoženja po umrlemu partnerju, do pridobivanju informacij o zdravstvenem stanju obolelega partnerja in do obiskov v zdravstvenih ustanovah, ter pravico do soodločanja pri zdravstveni terapiji. Premoženje, ki ga ima partner ob registraciji skupnosti, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Samo imetje, ki ga partnerja ustvarita z delom skupnosti, je njuno skupno premoženje. Pravice do nepremičnin, ki so skupno premoženje partnerjev, se vpišejo v zemljiško knjigo na ime obeh partnerjev.
Celibat vas nima rad. »Nesmislov v zakonu je več. Problematična je tudi simbolna raven poroke, za katero si bomo prizadevali.« Mitja in Viki vsak po svoje razmišljata o svoji sanjski poroki. Zagotovo pa jima skupno pot nebi tlakovali poročni zvonovi, čeprav sta bila vzgojena v verskem duhu. Iz katoliškega občestva sta izstopila prostovoljno, ko je zdajšnji papež Benedikt XVI. še med vodenjem kongregacije za vero izdal dokument, s katerim je prepričeval katoliške politike, naj nasprotujejo sprejetju zakonov, ki urejajo istospolne zveze. »Najbolj je neverjetno, da mi lahko nekdo, ki je zavestno izbral celibat, reče, da sem nenormalen, ko je sam v okoliščinah, ki so bolj nenormalne kot moje,« poudari Mitja. Viki bi bil zadovoljen že s tem, da bi imeli istospolni pari enake pravice kot heteroseksualci, Mitja pa je večji romantik. »Jaz bi pa imel rad malo pompa. Imel bi fešto, povabil bi starše, taščo in tasta, odplesal bi ples, izmenjala bi si prstane in seveda poljub. Pričakujeva, da bova lahko kmalu prekinila skupnost in sklenila pravi zakon, tako, kot je mogoče na Nizozemskem ali v Španiji. Simboli bi mi pomenili predvsem potrditev enakosti pred zakonom. Pomembno je, da imam možnosti izbire kot heteroseksualni pari, ali se odločim za zakon ali za zunajzakonsko skupnost. Te možnosti zdaj nimamo.«
Prijatelji in sorodniki so ostali
Kljub svobodnemu in sproščenemu dojemanju sebe in drugega, sta Mitja Blažič in Viki Kern potrebovala precej časa za premagovanje družbenih tabujev. Ljudje z drugačnimi spolnimi usmeritvami od tistih, ki jih družbene norme štejejo za normalne, ob odkrivanju samega sebe ostanejo sami, osamljeni, na razpotju med priznanjem lastnega jaza ali prikrivanja. »Najtežje je priznati sebi. V prejšnjem stoletju je bilo težje kot zdaj, ko opazujem mlade, za katere se mi zdi, da so bolj skulirani, odprti. Ko sem bil star 16 let, so geji še upodabljali morilce, homoseksualnost je bila predstavljena zelo negativno. Težko je bilo priznati sebi, kaj šele drugim,« se je Viki znašel v kaosu osebne razdvojenosti. »Sam pri sebi moraš ugotoviti, komu lahko poveš in komu ne. Dolgo sem se trudil, ker me je bilo zelo strah odziva okolice, odlašal sem in trpel pri sebi, kar se je kazalo pri vedenju in verbalnem nasilju. Na koncu sem prišel tako daleč, da mi je bilo vseeno, kaj se bo zgodilo po razkritju. Vendar je bila moja izkušnja pozitivna, prijatelji in sorodniki so ostali.« Starši se na začetku ubadajo s podobnimi vprašanji, se samoobtožujejo in iščejo krivdo pri sebi. »Najprej o tem niso hoteli nič slišati. Pošiljali so me k psihiatru, naj se poskusim pozdraviti. Ker se nisem, so oni poiskali pomoč, dobili so dobre informacije in so začeli sprejemati. Proces pa je trajal več let.« Vzorec samopotrjevanja in učlovečenja se pri homoseksualcih ne razlikuje dosti od izkazanega. V modernem veku pa sta vsaj misel in poskus samomora, ki je največkrat kosil med homoseksualci, morda manj usodna kot pred dvema desetletjema.
Mitja kuha, Viki čisti. Po petih letih skupnega življenja in desetih dneh zakonske sklenitve skupnosti teče njuno življenje, razen občasnih medijskih vdorov, po običajnih tirnicah. »Kolikor je različnih stilov življenja med heteroseksualci, jih je tudi med homoseksualci. Sam ne opazim razlike med monogamnimi in drugimi zvezami«, je prepričan Viki. Tako kot drugi pari, sta si porazdelila domača opravila – Mitja malo več kuha, Viki pa je večji čistun in skrbneje vzdržuje higijenske standarde. Pri delu se dopolnjujeta in del ne delita na manjvredna. »Nisem ženska zato, ker čistim, ker se mi zdi tako razmišljanje zelo ponižujoče, če kdo tako dojema ženske. Viki bolj varuje gnezdo, sam sem razpet med Dihom (Mitja Blažič je predsednik Društva za integracijo homoseksualnosti, op.p.) in službo. Viki skrbi za najino skupnost, sam sem bolj raztresen in imam več zunanjih interesov,« bivanjske navade naslika Mitja. Da sta včasih prav dolgočasna, uide Vikiju, Mitja pa v šali doda: «Malo razvrata nama nebi škodilo.«
Politika molka. Če bi njunemu zgledu sledilo več homoseksualnih parov, posebno političnih veljakov in estradnikov, s katerimi se ljudje zaradi prepoznavnosti laže identificirajo, bi vplivali na konzervativni politični aparat in družbeno zavest oklestili tabujev. »Jezna sva, ker preostali tiščijo glavo v pesek. Znane osebnosti bi morale stopiti iz sence.. Geji in lezbijke bi morali v javnost in povedati svoje. A ko te enkrat piči kača, se bojiš zvite vrvi. Homofobija še ni v celoti izginila. Ljudje se bojijo izgubiti službo, čeprav imava sama dobre izkušnje, nekateri se bojijo odzivov sorodstva. Moji starši,« pove Mitja, » doživljajo pritiske iz okolice. Imajo gostilno in ko se človek malo napije, postane zelo korajžen.« Kljub temu je njuno dejanje sprožilo pozitivne odzive v javnosti. »Vsem gejem, lezbijkam, biseksualcem in transeksualcem sporočava, naj bodo pogumni, naj živijo z glavo pokonci. Če naju še niso pohodili, se da živeti tako, kot si človek zamisli. Meja je svoboda drugega.« Njuno dejanje je pritegnilo vsaj en par in veriga se počasi, a trdno sklepa.
Laško ima novo flaško. Ko so takti gromke koračnice zadušili tišino, ki se je zajela v razkošne cvetlične aranžmaje ene od pisarn v upravni enoti v Laškem, in sta mladoporočenca polikano stopila pred matičarja, je iz njunih oči žarčila ljubezen. »Jure, s tem prstanom, znamenjem ljubezni in medsebojne pripadnosti, te sprejemam za svojega življenjskega sopotnika v dobrem in slabem. Obljubljam ti, da se bom po svojih najboljših močeh trudil najino zvezo ohraniti srečno,« je ženin Aldo Ninovski med nežnim natikanjem obročka na prst svojega izvoljenca ljubeče zdeklamiral zakonsko zaobljubo, ki jo je posvetil mlajšemu partnerju Juretu Vrbnjaku. Sledil je goreč poljub in mladoporočenca sta postala mož in mož. Novo poročeni par se pri pisanju sestavka, s katerim sta drug drugega formalno pospremila na skupno življenjsko pot, ni zasanjano prepuščal meglenim iluzijam. »Meniva, da poroka ne more zagotavljati elementov sreče, ampak si jo lahko prikličeva le sama. Samo midva sama sva odgovorna, da bosta najina zveza in sreča čim lepši in čim daljši.«
Romantični poljub, ki je dovoljen v Laškem
Drugorazredna Ljubljana. Jure in Aldo sta drugi par, ki je dopustil javno motrenje sklepanja istospolne zveze, in se je minulo soboto registriral v Laškem. Laško, za katerega bi si urbani ljubljanski birokrati zagotovo dali odrezati zlizani prst, češ da marginilizirano okolje nekako ne spada v uradniško prefinjeni vrh, kaj šele na piedestal glasno opevane demokracije, je vsaj za dan postalo evropska prestolnica gejev, kot je denimo Nizozemska. Dežela cvetja in piva je po odprtosti slovensko metropolo in njeno birokratsko srenjo pustila daleč zadaj. Par je privolil v registracijo zaradi višjih ciljev celotne gejevske populacije. Intimno zvezo sta ustvarila pred štirimi leti in jo uradno zaznamovala predvsem zaradi vložitve ustavne presoje zakona o istospolnih partnerskih skupnostih, česar brez uporabe zakona ne bi mogla izvesti. »Nama so bili omogočeni vsi atributi klasične poroke. V Ljubljani pa je colo podpis kupo-prodajne pogodbe bolj slovesen. Neverjetno, če se osredotočim na izvajanje istega zakona in pravilnika v prestolnici in Laškem. V Ljubljani so očitno geji drugorazredni državljani, zakon pa je diskriminatoren tudi znotraj skupine, kako bi sicer lahko tako sprejemljivo in prosto tolmačili že glede okoliščin, časa in izvedbe protokola,« sta zgrožena Aldo in Jure, ki z obredom nista imela takšnih težav kot Mitja in Viki. Poroka bi bila lahko filmska, če ne bi preselili slovesnosti iz gradu v sobane upravne enote, ker zakoncema ob incidentih homofobičnih skupin ne bi mogli omogočiti zadostne varnosti.
Kot prava manekana sta se Aldo Ninovski in Jure Vrbnjak dala ozaljšati v frizerskem studiu Marko Styling, za njune privlačne cvetlične aranžmaje pa je poskrbela cvetličarna Cokan.
Najprej žena, zdaj mož. »Glede na medijsko odzivnost poroke v Ljubljani smo zaradi konfiguracije terena okoli gradu sklenili kompromis, naj bo obred v načelnikovi pisarni. Ni šlo za šikaniranje, temveč za obojestranski dogovor,« ganjeno pojasnjuje Aldo, ki so ga poleg spoštljivega odnosa uradnih oseb presenetili tudi pozitivni odzivi okolice. Aldo je bil pred zvezo z moškim že poročen z žensko, v zakonu pa sta se jima rodila sin in hči. V heteroseksualno zvezo ni vstopil prežet z lažjo, svoja prvinska čustva je bil prisiljen zatreti zaradi nizkega zavedanja družbe. »Homoseksualnost je bila pred 20 ali 30 leti drugače obravnavana, kot je zdaj. Politični režim jo je prepuščal domeni medicine, saj je obveljala miselnost socialističnega veljaka, da komunistični fant ne more biti peder.«
Zaradi družbeno nesprejemljivega vedenja so ga vključili v klinični program prevzgoje. Podajal si je kljuke od psihiatrov do psihologov, nanj so pritiskali družina, šolski sistem in družba. »Pranje možganov,« skopo izjavi, »javna stranišča so bila edina lokacija za geje, razbohotila se je pedofilija … Ko sem bil v nekdanji Jugoslaviji registriran kot homoseksualec, sem moral paziti, da nisem prišel na železniško postajo prej kot zadnjo minuto pred odhodom vlaka, sicer so me že obstopili miličniki in drezali vame, ali lovim buzerante po sekretih. Veliko prijateljev je zaradi pritiskov naredilo samomor.«
Taksi družba. Zaradi družbenega in zasebnega miru se je poročil s duševno strtim dekletom, ki je bilo posiljeno in si pravzaprav ni želelo intimne zveze z moškim. »Obema je bilo všeč, da sva v družbi dajala vtis kvazinormalnosti, da sva imela mir. Sčasoma pa se v njej ustvaril ideal moškega, ki ga je vredno ljubiti. Njeno prijateljstvo je preraslo v ljubezen, ki ji je nisem bil sposoben vračati.« Zveza med njima je začela pokati in sta se razšla. Aldo je kot prvi in kot prvi javno priznani jugoslovanski gej dobil skrbništvo nad otrokoma, ki danes štejeta čez dvajset let in sta očeta tudi iskreno podprla v novi skupnosti. Edino, kar kazi srečo z registracijo ovenčanega para, je homoseksualcem nenaklonjena politika.
»Ponosna sva, s pokončno dvignjeno glavo, in želiva pokazati, da sva kot človeka in v odnosu do države enaka vsem državljanom. Skupaj vodiva taksi podjetje. Če partner zboli, ne morem uveljavljati bolniškega staleža za nego na domu. Če oba ostaneva brez zaposlitve, naju center za socialno delo pojmuje kot partnerja, čeprav pri ministrstvu za delo nisva priznana kot družinska člana, in nama dodeli enotno pomoč, ki je nižja, kot če bi jo dobila vsak posebej. Zakon dopušča raznovrstne anomalije, tolmačenje je ohlapno in nedorečeno. Pravo homofobično vedenje je umetno ustvarjeno v parlamentu in se ne poraja na ulici!«
Zabava za svate se je nadaljevala v gostišču Čater, v kateri so zakonca počastili s šampanjcem.
(Na tem mestu se opravičujem, ker nisem mogel dodati fotografij Mitja Blažiča in Vikija Kerna, ki so bile objavljene v članku, ker jih enostavno nimam. Aldo)
