Kot prava poroka,
a s pomembnimi razlikami
Pozitivna Laška izkušnja pri registraciji zveze Alda in Jureta – Vsaka upravna enota po svoje
Tradicionalisti in nepoboljšljivi romantiki bi rekli, da ni lepšega, kot obeležiti ljubezen s poroko. Poročni dan štejejo med najsrečnejše v življenju. Drugih vsej ljubezni navkljub nobena zemeljska sila ne bi pripravila, da bi to potrjevali še pred bogom in državo. Tretji si tega še kako želijo, pa do pred kratkim niso imeli možnosti. No, še zmeraj je nimajo, se pa lahko registrirajo. Kakorkoli že, v soboto sta se v Laškem vzela Aldo in Jure.
Jure in Aldo sta prstana, ki sta si jih kasneje izmenjala, predala matičarju Pavletu Bukovcu.
Sončen dan s hladnim pridihom jeseni in ne ravno vsakdanji prizor nas je pričakal v Laškem na dvorišču pred tamkajšnjim matičnim uradom, kjer sta čakala Laščana, Aldo - Goran Ninovski in Jure Vrbnjak, pražnje oblečena kakor ženina, tik preden sta prebrala zaobljube in tudi uradno obeležila svojo ljubezen (kar se sliši neprimerno bolj romantično kot izraz uradna registracija). S šopkom, poročno koračnico, prstani in poljubom, kar je v obred na željo mladoporočencev vključil matičar, sta uspela ustvariti čisto pravo poročno vzdušje. Brez dvoma sta bila deležna kar nekaj začudenih pogledov, da o radovednih očesih kamer in novinarskih mikrofonih niti ne govorimo, saj sta se odločila tudi širši javnosti omogočiti vpogled v obred. Videti in slišati ju je tako bilo mogoče tudi izven domovine.
“Telefon nama je skoraj pregorel,” je razlagal Aldo, še povsem pod vtisi sobotnega vzdušja. Odzivi? “Fantastični, prijazni! Neverjetno, koliko čestitk sva bila deležna, kako lepo in dostojanstveno se je odvijal obred. Težko bi se zahvalila vsem, ki so pripomogli pri izvedbi ” je bil navdušen.
Prvi pari, med njimi Aldo in Jure so že naredili odločilni korak in s tem verjetno odprli pot in opogumili tudi druge. Čisto prva javnosti na očeh sta bila Mitja Blažič in Viki Kern, ki pa jima je obred v Ljubljani pustil grenak priokus. V Laškem zato nista skrivala navdušenja nad slovesnostjo in se čudila pozitivnemu odnosu prebivalcev obrobnega mesteca, ki ga prestolnica ni bila sposobna pokazati.
Prvi korak je narejen, pa vendar ...
... obstajajo tiste razlike, ki paru dajejo bolečo lekcijo o določeni meri neenakopravnosti. Registracija je bila na zunaj morda že videti kot poročni obred, vendar Aldo in Jure ob tem ne moreta mimo dejstva, da pravne posledice njunega obreda niso enake kot v primeru heteroseksualnega obreda poroke. Zavedata se, da poroka ne zagotavlja sreče in ohranitve ljubezni med partnerjema, je pa zanju to edini možni pravni način ureditve odnosa z širšo družbeno skupnostjo pri urejanju pravnih norm, ki iz tega izhajajo. Pa vendar, ne glede na to, koliko jima pomeni sobotni dan, opozarjata na razlike. “Heteroseksualni pari sklepajo zakonsko zvezo, pridobijo tudi poročni list, istospolni pari pa zgolj pristopimo k registracijskemu postopku in zanjo prejmemo zgolj potrdilo. Še večjo anomalijo enakosti pred zakonom pa ustvarja pravilnik o izvajanju registracije istospolne partnerske skupnosti, ki je napisan tako slabo, da ne zdrži niti tolmačenja izvajanja postopka, kaj šele pravne regulative,” pojasnjuje Aldo in dodaja, da pravilnik svobodno odločitev o kraju, času in načinu registracije prepušča načelnikom upravnih enot, od njih je torej odvisno, koliko posluha za želje parov bodo imeli.
Aldo in Jure sta imela torej srečo z laškim matičarjem. Pa bi se moral človek ob takšni priložnosti res zanašati na srečo!? “Saj jedro problema tiči drugje,” nakaže Aldo. Gre predvsem za to, da zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti ne daje enakih pravic: ne podeljuje statusa ožjega družinskega člana, ki je osnova za podelitev mnogih drugih pravic, ki se vežejo na pravice iz drugih zakonov, na primer možnosti pokojninsko socialnega, zdravstvenega zavarovanja po partnerju, pridobitev pravice do pokojnine po umrlem partnerju, pravice zaposlitve kot družinskega člana, pravice do koriščenja bolniškega staleža za nego, pomoč in oskrbo obolelega partnerja, niti pravice do koriščenja izrednega plačanega dopusta v primeru smrti partnerja, drugače opredeljuje pravice o dedovanju.” Zastavlja se vprašanje, kaj zakon sploh upošteva? Pa smo ponovno pri diskriminaciji. “Upošteva status skupnega gospodinjstva in na osnovi tega zmanjšuje socialne pravice v oblik zmanjšanja cenzusa pridobitve socialne denarne pomoči,” se zamisli Aldo in dodaja, da so dani primeri le vrh ledene gore.
Ljubezen ne pozna ovir
Bere se kot navaden kliše, je pa v primeru Alda in Jureta, pa tudi ostalih istospolnih parov več kot na mestu. Ne le, da se jima bo, čeprav pravita, da živita v toleratnem okolju, vsake toliko dogajalo, da bodo ljudje vanju buljili kot v kakšna eksotična primerka človeških bitij. Zelo preprosto je ugotoviti, kdaj bodo takšne zveze zares postale del našega vsakdanjika. Ko zgodbe, kot je njuna, ne bodo več novica tedna, osrednja tema dneva. Ko ju bodo nehali spraševali, kako jima je živeti v “normalnem” okolju, ko bosta postala del samoumevnosti. In ko jima ne bo potrebno več pojasnjevati: “Smo tukaj, smo del družbe, smo vsakodnevni prebivalci, občani, državljani, sosedje, sodelavci, s potrebami in željami, skrbmi, upi in radostmi in obveznostmi. Kakor vsi drugi se rojevamo, živimo, ljubimo in umremo. Čemu bi se nas bali?”
POLONA MASTNAK
Foto: ALEKS ŠTERN
OB ROBU
Živela ženin in ... ženin!
Istospolne zveze so v družbi še zmeraj deležne različnih reakcij in sprožajo mešane občutke. Tudi preteklost nam postreže z različnimi primeri. Aldo in Jure bi tako bila za javnost v stari Grčiji popolnoma sprejemljiva, v kakšnem drugem delu sveta, predvsem v krščanskem, bi ju malodane kamenjali, v arabskem svetu je marsikje pogled na moška, ki se držita za roke, nekaj vsakdanjega. Sodobne skupnosti pa premorejo celo paleto odzivov na istospolno partnerstvo; od zavračanja ali celo odkrite sovražne nastrojenosti do sprejemanja in podpore. Večina populacije pa ostaja nekje v fazi indiferentnosti v smislu “to ni moj problem, to je njihova osebna stvar, vendar kot pripadnik demokratične in do neke mere liberalizirane skupnosti načeloma podpiram enake pravice za vse”.
Hja, ravno pri pravicah se običajno zaplete, torej pri vsem tistem, kar štrli izven intime štirih zidov. Spekter pravic pa sega od tistih hudo osnovnih, kot je na primer, da se ima kdo pravico poljubljati v javnosti ne da bi ga mimoidoči nekaznovano “na gobec”, pa do zakonodaje, ki bi urejala istospolno partnerstvo. Predlogi tovrstnih zakonov so se po raznih predalih vlekli več kot desetletje, na plano so jih različne vladajoče opcije vlekle le na vztrajno iniciativo nevladnih organizacij in društev ali pa na strankarske pobude, pri slednjem je nemalokrat šlo za enkratna populistična dejanja. O nivoju, na katerega so se ob tem spustile državnozborske razprave in izjavah klenih mačo poslancev pa tako ni vredno pisati.
Julija je to, da Aldo in Jure živita v državi, kjer imata pravico uradne registracije zveze, postalo dejstvo. Dejstvo pa je tudi, da živita v državi, katere minister za družino in socialne zadeve meni, da so homoseksualci kot kakšni bolniki domena zdravstvenega ministra. Pa vendar sta Aldo in Jure v soboto pripravila “čisto pravo” poroko - če že ne pravno formalno, pa vsaj v svojih srcih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar